Gozdne žonglerske urice s KUD Kaskada

Od 2 do 92 let – vsak s svojim tempom in izzivom

Mentorja sta rekvizite razporedila sredi igrišča, otroci pa so si sproti izbirali, kaj želijo poskusiti. Nekateri so takoj segli po krožnikih na palicah, drugi so najprej opazovali, kako se vrti diabolo, tretje so vmes premamila igrala in so se pozneje vrnili.

Delavnica je tako tekla v več manjših skupinah: nekdo je šele iskal ravnotežje krožnika, drugi že lovil drugo žogico, občasno pa je rekvizit vzel v roke tudi kateri od odraslih in preveril, ali je vse skupaj res tako preprosto, kot je videti. Ob isti zbirki rekvizitov so se tako znašli dveletnica, najstnik in babica, vsak s svojo začetno točko, tempom in izzivom.

Med udeleženci sta se ves čas premikala tudi izkušena žonglerja, se sklonila k najmlajšim, popravila položaj palčk, pokazala gib in nato potrpežljivo počakala, kaj bo prinesel naslednji poskus.

Ko je rekvizit znova končal na tleh, ni bilo ne slabe volje ne hitenja; otrok ga je pobral, Rok in Alen pa sta po potrebi isto navodilo povedala in demonstrirala drugače. Padla žogica, prekucnjen krožnik ali zapletena vrvica tako niso pomenili konca vaje, ampak pogosto nov smeh in še en poskus.

Ko poskus postane znanje

Napredek se ni meril po številu osvojenih trikov, temveč po tem, koliko nadzora je posameznik pridobil nad izbranim rekvizitom. Nekateri so ob koncu že samostojno zavrteli krožnik in popravili njegov nagib, drugi izvedli prvi nadzorovan met žogice ali ugotovili, s katerim gibom spraviti diabolo v vrtenje.

Pomemben premik se je zgodil takrat, ko udeleženec ni več samo posnemal mentorja, ampak je vedel, kaj mora pri gibu opazovati in kako ga ob naslednjem poskusu popraviti. To še ni obvladovanje žonglerske veščine, je pa začetek samostojnega učenja.

Odprta izbira rekvizitov je spodbujala tudi učenje z opazovanjem in izmenjavo med udeleženci. Uspešen poskus je hitro pritegnil nov pogled, otroci so drug drugemu kazali prijeme in gibe, odrasli, ki so sprva prišli kot spremljevalci, pa so tudi sami posegli po palčkah ali žogicah.

Znanje tako ni teklo samo od mentorjev k otrokom, ampak je krožilo po igrišču skupaj z rekviziti. Povezovanje se je dogajalo v drobnih, konkretnih trenutkih — ko je nekdo drugemu podal žogico, počakal na njegov poskus, mu pokazal gib ali zaploskal ob uspehu.

Eno popoldne samo po sebi še ne ustvari povezane skupnosti, ustvari pa priložnosti za stik med ljudmi, ki bi sicer na istem igrišču lahko ostali vsak v svojem družabnem krogu.

Diabolo visoko med krošnjami

Največji skupni trenutek je pripravil Alen z diabolom, ki ga je poslal visoko med krošnje dreves. Otroci in odrasli so hkrati pogledali navzgor, posamezni poskusi po igrišču so se za nekaj sekund ustavili, uspešen ulov pa so pospremili vzkliki in ploskanje.

Rok in Alen iz KUD Kaskada sta znala povzročiti takšno presenečenje, vendar njuna naloga ni bila končana z aplavzom: rekvizit sta nato predala otrokom, zahteven trik razstavila na prve izvedljive korake in pokazala, kako lahko začnejo sami.

Ob koncu še bombonček

Ob koncu delavnice je deklica Roku v zahvalo prinesla svoj bombon. Za odraslega drobna stvar, za otroka pa nekaj, kar bi najraje obdržal zase — in zato morda najlepša nagrada tistega žonglerskega popoldneva na Doživljajskem igrišču.

Delavnica žongliranja s KUD Kaskada je bila del cikla Cirkuške norije na Doživljajskem igrišču, v katerem so otroci ulične, cirkuške in performativne umetnosti spoznavali z aktivnim sodelovanjem, praktičnim učenjem in neposrednim stikom z ustvarjalci.