Na Doživljajskem igrišču v Ertlovem gozdičku (Malem betnavskem gozdu) smo 12. septembra 2026 nadaljevali Cirkuške norije, tridnevni program cirkuških delavnic in gledališke igre za otroke, mlade in družine. Sobotno popoldne pripadlo Nastji Fekonja in njenemu Cirkuškemu svetu, ki je bil zaradi dežja prestavljen z 10. septembra ter se tako pridružil praznovanju 16. rojstnega dne Doživljajskega igrišča.
Šestnajst let prostora za radovednost
Med pisanimi zastavicami, obiskovalci različnih generacij in neobičajnim sobotnim vrvežem sta se tako srečali dve poti, ki na Doživljajskem igrišču sodita skupaj: praznovanje prostora, ki že šestnajst let daje prostor drugačnim oblikam otroške igre, in cirkuško popoldne, kjer je bilo treba le prijeti za rekvizit in preveriti, kaj vse zmoreš z njim.
Kaj se pravzaprav zgodi, ko na Doživljajsko igrišče pride cirkus, a namesto cirkuškega šotora za svoje prizorišče dobi prostor pod krošnjami?
Baloni po svoje, rutice nekoliko počasneje
Za nekatere je bil prvi izziv že dolg balon. Z zvijanjem in obračanjem ga je bilo treba spraviti v obliko, pri tem pa ni šlo vedno vse po načrtu. Baloni so se zvijali po svoje, nekateri tudi počili in vsakič dobili večglasno spremljavo v obliki »Opaaa! Hahaha!«. Ob Nastjini pomoči pa so iz njih le nastajali srčki, meči, kužki in še kakšna oblika, ki je svojo končno podobo dobila šele po nekaj dodatnih zasukih.
Baloni niso ostali samo v otroških rokah. Kmalu so jih zvijali tudi odrasli, med njimi babica, ki je izdelovala srčke za vnuke. Veliki in majhni udeleženci so primerjali nastale oblike, popravljali preohlapne zavoje in se smejali tistim stvaritvam, pri katerih je bilo težko ugotoviti, kaj naj bi pravzaprav postale. Nastja je vmes pokazala naslednji korak, potrpežljivo pomagala tam, kjer se je balon uprl, in potem prepustila nadaljevanje tistemu, ki ga je držal v rokah.
Po balonih je prišel mirnejši delavniški del žongliranja z ruticami, ki je posebej pritegnil deklice. Najprej so lovile eno, nato dve, najbolj vztrajne pa so se lotile še treh hkrati. Ker rutice počasneje padajo, je bilo lažje spremljati njihov let, ujeti pravi trenutek in gib ponoviti, če je katera pristala na tleh.
Ko so rutice zamenjali milni mehurčki, se je okoli Nastje znova hitro nabrala večja skupina. Občutek pa je bil, da bi delavnica brez težav lahko trajala ure in ure.
Mehurčki zavzeli Igrišče
Pri milnih balončkih je bilo navdušenje tolikšno, da so roke segale po pripomočkih, še preden je Nastja uspela razložiti, kako se jih uporablja. Razlago je morala večkrat začeti znova, saj so se skupini sproti pridruževali novi radovedni in razigrani otroci. Potem pa je bilo miru konec.
Igrišče so napolnili mavrični mehurčki, smeh in vzkliki »Glej mojega!«, posebej kadar je kateri od njih odjadral čez prostor in med drevesa. Nastja je kot mentorica dobro lovila njihovo radovednost in navdušenje, ne da bi jim pri tem jemala prostor za lastne ideje. Ko je nekaj uspelo, je hitro prišlo novo vprašanje, nova zamisel ali želja, da bi šli še korak dlje.
Balonaste srčke, meče in kužke so otroci odnesli domov, Nastja Fekonja pa je ostala tema pogovora še potem, ko se je delavnica že končala in se je rojstnodnevno rajanje na Igrišču nadaljevalo.
Cirkuški svet se je tako poslovil prav v duhu prostora, ki ga je tisto popoldne praznoval: z veliko radovednosti, nekaj ustvarjalnega nereda in popoldnevom, ki se mu ni prav nikamor mudilo.
Delavnica Cirkuški svet z Nastjo Fekonja je bila del jesenskega cikla Cirkuške norije na Doživljajskem igrišču, v katerem so otroci ulične, cirkuške in performativne umetnosti spoznavali z aktivnim sodelovanjem, praktičnim učenjem in neposrednim stikom z ustvarjalci.
Produkcija: Skrinjica idej, društvo za uveljavljanje inovativne kulturne produkcije (zanj Tanja Cvitko). Program je nastal v sodelovanju z Zavodom Igrišče, Društvom Kulturna rapsodija in s podporo Mestne občine Maribor.